Peščeni planet

»Ne smem se bati. Strah je morilec razuma. Strah je majhna smrt, ki prinaša popolno uničenje. Soočil se bom z njim. Dovolil mu bom, da me preide in mine. In ko bo mimo, si bom z notranjim očesom ogledal njegovo sled. Kjer je bil nekoč strah, ne bo ničesar. Ostal bom le jaz.«

»Upanje zamegljuje opazovanje.«

»Vrba se ukloni vetru in raste, dokler nekega dne iz nje ne zrastejo številne nove vrbe - kot zid pred vetrom. To je vrbino poslanstvo.«

»Rekla je, da se mora vladar naučiti, kako druge prepričati, in ne prisiliti. Rekla je, da mora svoje zamisli predstaviti v najlepši luči, saj le tako privabi najboljše ljudi.«

‘Procesa ni mogoče razumeti tako, da ga ustavimo. Razumevanje mora potekati sočasno s procesom, mora se združiti in teči z njim.’

Vsaka cesta, ki ji sledimo do njenega konca, pravzaprav ne vodi nikamor. Povzpnite se na goro le toliko, da preverite, ali gre sploh za goro. Z vrha gore same gore ne morete videti.«

bližina objekta poželenja premami človeka, da pozabi na zmernost. V tem preži nevarnost.

Poveljstvo mora vedno izkazovati samozavest, je pomislil. Ko se znajdeš v nevarnem položaju, predstavlja to zaupanje breme, čeprav tega ne smeš nikoli pokazati.

Morala bi obstajati znanstvena veda o nezadovoljstvu. Ljudje potrebujejo težke čase in zatiranje, da bi lahko razvili svoje duhovne mišice.

kaj pomeni prava sreča: imeti možnost, da se lahko ustaviš, pa čeprav le za trenutek.

Tuhta. Tihe sorte je, tak, ki v sebi kuha zamero. Morala bi biti pripravljena.

»Strah je morilec razuma

»Praviš mi puščavska pomlad,« je rekla, »a danes sem tvoj gonjač. Sajadina sem, ki poskrbi, da vsi spoštujejo obrede.« Začel si je zategovati hidrobleko. »Nekoč si z mano delila besede iz Kitab al ibarja,« je rekel. »Dejala si: ‘Ženska je tvoje polje; pojdi nanj in ga obdelaj.’«

»Izrekaj čim manj ukazov,« mu je svetoval oče ... nekoč ... pred davnimi časi. »Ko boš enkrat nekaj ukazal, boš moral isti ukaz vedno znova ponavljati.«

Kako grozljive stvari počnemo tistim, ki jih ljubimo!

»Strah je morilec razuma. Strah je majhna smrt, ki prinaša popolno uničenje. Soočil se bom z njim. Dovolil mu bom, da me preide in mine. In ko bo mimo, si bom z notranjim očesom ogledal njegovo sled. Kjer je bil nekoč strah, ne bo ničesar. Ostal bom le jaz.«

»Obvarovati človeka pred napako je darilo iz nebes,«

zmožnost samoobvladovanja, da ne sežeš takoj po stvari, ki si je želiš.

da bi na tem svetu, ki ne bo nikoli videl dežja, zagledala mavrico. Takšna hotenja moram zatreti, je pomislila. Odražajo šibkost. Ne smem si več privoščiti šibkosti.

»Izrekaj čim manj ukazov,« mu je svetoval oče ... nekoč ... pred davnimi časi. »Ko boš enkrat nekaj ukazal, boš moral isti ukaz vedno znova ponavljati.«